Botana

Botánika je znanstvena veda, panoga biologije, ki se ukvarja s proučevanjem rastlin. Znanstvenik, ki deluje na področju botanike, je botanik. Izraz "botanika" izvira iz antične grške besede βοτάνη (botanē) , ki pomeni "pašo", "travo", ali "krmo"; koren samostalnika βοτάνη pa je glagol βόσκειν (boskein), "pasti se". Botanika se ukvarja s področjem narave, katerega imenujemo tudi flora, to je rastlinstvo in vse kar je povezano z njegovim razvojem in obstojem. Razpoznavanje rastlin, predvsem koristnih (tistih, ki jih uporablja za hrano, in zdravilnih) in škodljivih (plevelov in strupenih rastlin), je pomembno za človeka že od pradavnine, zato je botanika ena najstarejših znanstvenih ved. Preučevanje teh rastlin in njihovega pomena za človeka je še vedno pomemben del botanike, skupno pa zajema preučevanje okrog 400.000 znanih vrst rastlin (260,000 od njih so cevnice, 248,000 pa cvetnice)[5], njihovo zgradbo (anatomijo in morfologijo), fiziologijo, genetiko, ekologijo ter druge vidike.

Botanika v tradicionalnem smislu vključuje tudi preučevanje skupin organizmov, ki jih danes ne obravnavamo več kot rastline, npr. glive in modrozelene cepljivke. Takšna opredelitev izhaja iz časov, ko so ves živi svet delili na rastlinsko in živalsko kraljestvo, danes pa se s temi skupinami ukvarjajo ločene vede (npr. mikologija z glivami).

Botanika ima korenine v prazgodovinskem zeliščarstvu, ko so prvi ljudje skušali prepoznati - in kasneje gojiti - užitne, zdravilne in strupene rastline. Botanika je tako ena najstarejših vej znanosti. Na srednjeveških vrtovih, pogosto povezanih s samostani, so rasle pomembne zdravilne rastline. Ti vrtovi so bili predhodniki prvih botaničnih vrtov v okviru univerz, ki so nastajale od leta 1540. Eden prvih je bil botanični vrt v Padovi. Ti vrtovi so omogočali akademsko raziskovanje rastlin. Prizadevanja, da se te zbirke katalogizirajo in opišejo, predstavljajo začetke rastlinske taksonomije, dosegla so svoj vrhunec leta 1753 z binominalnim sistemom Carla Linnaeusa, ki se uporablja še dandanes.

V 19. in 20. stoletju so razvili nove tehnike za študij rastlin, med drugim za optično mikroskopijo in opazovanje živih celic, elektronsko mikroskopijo, analiza števila kromosomov, rastlinsko kemijo ter strukturo in delovanje encimov in drugih proteinov. V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja so botaniku tehnike molekularne genetske analize, kot so genomika, proteomika in sekvenciranje DNK omogočile še natančnejše razvrščanje rastlin.

Sodobna botanika je obsežno, multidisciplinarno področje, ki združuje prispevke z večine drugih področij znanosti in tehnologije. Raziskovalna področja so preučevanje strukture rastlin, njih rasti in diferenciacije,njih reprodukcije, biokemije in primarnega metabolizma, kemičnih izdelkov, razvoja, bolezni, sorodstvenih odnosov, sistematike in rastlinske taksonomije. Prevladujoče teme v 21. stoletju rastlinskih ved sta molekularna genetika in epigenetika, ki se ukvarja z mehanizmi in nadzorom genske ekspresije pri diferenciaciji rastlinskih celic in tkiv. Botanične raziskave imajo različne vloge pri zagotavljanju osnovnih živil in snovi, kot so les, olje, gume, vlakna in zdravila, v sodobnem vrtnarstvu, kmetijstvu in gozdarstvu, prav tako v razmnoževanju rastlin, njih vzreji in genskih prilagoditvah, v sintezi kemikalij in surovin za gradnjo in proizvodnjo energije, na področju urejanja okolja in ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Botanika